Fo tü ch’eau scodün hura,
Sul bramma per ma dmura, 45 Be te crucifichio,
Ch’eau zieva te sospira,
E chia mieu cour s’ retira,
Tiers te per esser bain zuppo.
Per me, süjartæd fettast, 50 Ed amazzær t’ laschettast,
Sco mieu fidel pastur,
Incorono con spinas,
Per m’aquistær masdinas,
Est stô, per esser Redentur.
55 Salvæder! que m’oblia, [p. 546] Da m’ dedichær aquia,
Tuot pront in ta lavur,
Con tuot mieu corp ed orma;
Mieu cour fo ch’el nun dorma, 60 Per esser saimpr’à ti onur.
Ta mort e tias painas,
Fin saung in mas avainas,
Indret fom meditær,
Chia que m’ serva da spievel, 65 Chi m’ muossa mieu grãd prievel,
Scha tü nun gnivast am spēdrær.
Træs que eau pos imprēder,
Cù chia mieu cour s’ des render,
In tuotta ümiltæd, 70 Ch’eir quels amær eau stœglia,
Chi m’ fand del mæl con vœglia,
Usan vers me malignitæd.
Cur chia qualchün m’offēda,
E mæl per bain am renda, 75 Schi m’ des que domeschær,
Da portær tüert sainz’ira,
E con sincêra mira,
Jls dbits al prossem perdonær.
